Aegean 600
S Karpo smo se med 4. in 12. julijem 2025 udeležili ene izmed najzahtevnejših regat v regiji – Aegean 600. Močan meltemi, ozki prehodi med otoki in izjemna konkurenca regato postavljajo med težje preizkuse v sezoni. V zgolj štiričlanski zasedbi smo odjadrali vrhunsko in osvojili prvo mesto v IRC3, prvo mesto v ORC3 ter drugo mesto generalno v obeh razvrstitvah.
Vročina, veter in nepredvidljivost
Regata Aegean 600 je sorazmerno nova regata na zemljevidu 600 navtičnih milj dolgih offshore regat.
Start in cilj je v Grčiji, v Atenah. Ruta najprej poteka od Aten proti jugu, mimo Santorinija skoraj do Krete, nato pa zavije proti vzhodu pod Karpatosom in Rodosom, proti severu ob obali Turčije nazaj proti Atenam.
To regato zaznamuje meltemi, severni veter, ki v tem času piha povprečno od 15-25 kt, na nekaterih področjih pa tudi več. Zahtevnost te regate otežujejo otoki, ob katerih ima lahko veter nepredvidljive vzorce ter vetrna senca za Rodosom, ki je ob veliki poletni vročini izjemno naporna za vse jadralce.
Na startu 5. edicije regate se je zbralo 60 jadrnic. Karpo je bila razporejena v kategorijo IRC 3 skupaj z jadrnico Elan E5 Elaya, ki ravno tako pluje pod zastavo Jadralni klub Loka Timing. V kategoriji ORC je jadrnica Karpo nastopila v skupini ORC 2, Elaya pa v ORC 3.
Štiričlanska posadka
Ekipo Karpo smo sestavljali 4 člani posadke, tako imenovani dvojni dvojec: Urška in Jernej iz Idr'je ter Matic in Maks iz Beg'n. Ob tem podatku je marsikdo vprašal: "A samo štirje ste?". Minimalno sta lahko na tej regati zgolj dva člana posadke v kategoriji doublehanded. Takšnih ekip je bilo na regati 5.
Iz te perspektive je bilo na Karpo še enkrat več članov kot je minimalno potrebno, res pa je, da je običajno na jadrnicah te velikosti 8-10 članov posadke. Prednost majhne posadke je v nižji teži jadrnice, več prostora in enostavnejšem funkcioniranju, pomanjkljivost pa v tem, da so vsi člani bolj obremenjeni in da lahko zmanjka časa za počitek, pripravo hrane in druga opravila na barki.
V zadnjih dneh tik pred regato je postalo jasno, da to ne bo tipična regata z močnimi meltemijem, zaradi česar smo si kar nekoliko oddahnili. No, na koncu se je izkazalo, da so spremenljivi pogoji ravno tako, če ne še bolj, zahtevni.
Priprave
Že pred odhodom v Grčijo smo razmišljali o strategiji, ki bi nam omogočala čim bolj učinkovito jadranje. Izdelali smo plan treningov, se odločali o izbiri jader in prilagodili sistem izmen. Eno izmed pomembnejših odkritij in izboljšav je bila dehidrirana hrana, ki je močno razbremenila posadko.
Teden pred regato smo se, po rešenem zapletu z izgubljeno prtljago na letališču, lotili priprav barke v Olympic marini. Na seznamu je bil cel kup opravil, ki so Karpo ustrezno pripravila na zahtevne offshore pogoje:
- priprava in testiranje regatnih jader,
- nadgradnja kosnika,
- servis avtopilota,
- servis vinčev,
- mazanje škripcev, štoperjev in tračnic,
- premik odvečne teže v skladišče,
- čiščenje podvodnega dela barke.
Poleg tega smo izvedli nekaj krajših treningov, na katerih smo trenirali manevre, testirali nov genaker A4, označevali vrvi, kalibrirali instrumente in spoznavali Egejsko morje.
Ogrevalna regata
Petkova ogrevalna regata je bila divja. Vremenska napoved je območje obarvala oranžno in meltemi ni razočaral. Pred začetkom regate je pihalo 25 vozlov, odločili smo se za prvo krajšavo in flok J3 (najmanjši na Karpo). Štartali smo zelo dobro, med prvimi pri sodniški barki. Do prve boje smo orcali, proti drugi z vetrom v bok dvignili glavno jadro do vrha in pripravili genaker. Zaradi oblike regatnega polja smo pred dvigom izvedli gybe in dvignili genaker.
Zelo dobro smo sledili konkurentom, barka je z genakrom drvela. Po gybu smo se postavili v položaje za spust, nakar smo opazili, da je privetrna škotina padla v vodo, pod barko, kar lahko pomeni velike težave. Na srečo se vrv ni nikamor zataknila in jo je bilo možno izvleči nazaj na krov. Pri spustu smo nato za nekaj trenutkov izgubili nadzor nad jadrom. Z zadostnim odpadanjem je genaker izgubil moč, kar je omogočilo hiter spust, obračanje zavetrne boje in obrat proti vetru.
Orcanje je dodatno otežilo vijuganje mimo zasidranih tankerjev in naraščanje moči vetra. Pri 28 vozlih smo skrajšalo glavno jadro, a se je vrv prve krajšave po nekaj trenutkih strgala. S hitrim posredovanjem in zategovanjem druge krajšave večje škode na jadru ni bilo. Smo pa imeli izgovor za nakup nove vrvi. V cilj smo prijadrali kot 4., kar je zadoščalo za 1. mesto v kategoriji IRC in 2. mesto v kategoriji ORC po korigiranem času.
Štart regate
Štart glavne regate je bil postavljen južno od Aten, pod Pozejdonovim templjem. S štartne linije smo v dobrih 20 vozlih vetra orcali proti razbremenilni boji neposredno pod rtom. Na vseh barkah so se pripravljali genakerji, tudi na Karpo. Pri tem je Urška pravočasno opazila napačno zapet škripec na kosniku – napako, ki se je zgodila že med servisiranjem barke. Rokovanje s kleščami in drobnim vijakom na polno naloženi barki je bilo stresno, a uspešno. Dvignili smo manjši genaker A4 in se usmerili južno proti otoku Milos.
Pluli smo hitro, v zmernem vetru 10–15 vozlov, pri čemer smo opravili prve izmed številnih menjav jader – najprej smo prešli na Code 0 in skoraj takoj še na večji genaker A2.
Suonio - Milos
Za nami so bile ure intenzivnega jadranja v močnem vetru in pri visokih hitrostih, nato pa nas je čakala povsem drugačna preizkušnja – noč lahkih vetrov.
Sledilo je potrpežljivo lovljenje sapic vetra, opazovanje gladine morja in iskanje vsakega znaka gibanja zraka. Spremljali smo realne razmere in jih primerjali z vetrno napovedjo, pozorno smo spremljali tudi preostalo floto. Ponoči se je na jadrih nabrala tolikšna vlaga, da je z njih kar kapljalo.
Kljub spremembi ritma je bilo razpoloženje na krovu dobro. Matic je ocenil, da napredujemo odlično.
Milos - Santorini
Po jutranji plovbi mimo Milosa v lahkih vetrovih nas je čakalo prečkanje proti Santoriniju. Zanimivo – in tudi napeto – je bilo opazovati, kako se je vrstni red bark nenehno spreminjal. Jadrnice, ki so bile pred nami, so zaradi vetrnih lukenj izgubljale prednost, tiste zadaj pa so jo znova pridobivale. Podobno se je dogajalo tudi v dvoboju med Karpo in Elayo, kar je imelo na svoj način poseben čar. Pred vhodom v kanal pri Santoriniju je bil pogled nazaj veličasten – morje je bilo posejano z jadrnicami, ki so plule z dvignjenimi genakerji.
Prehod je postregel z eno najbolj napetih situacij regate. Ob vstopu v kanal je bil veter izjemno nepredvidljiv, zato smo pozorno spremljali barke pred seboj - njihova smer plovbe in hitrost so nam kazali, kaj se dogaja z vetrom, kje hočemo pluti in kje ne.
V samem kanalu je veter povsem ugasnil in brez vetra v jadrih nas je počasi odnašalo proti čerem. Poskušali smo izvesti tack z levih na desne uzde, a se jadrnica ni odzvala in je vztrajno silila na desno. Odločili smo se slediti njenemu naravnemu gibanju in zapluti povsem kontraintuitivno, s skoraj 270-stopinjskim obratom.
Ta odločitev se je izkazala za ključno. Manever nas je odnesel stran od nevarnih čeri in nam omogočil, da smo se postopoma izvlekli iz vetrne luknje. Šele po nekaj urah potrpežljivega čakanja in počasnega napredovanja smo zapustili območje brezvetrja in ponovno zajadrali naprej, proti naslednji etapi regate.
Santorini - Kasos - Karpatos
Nočna plovba na odseku proti Kasosu je postregla z vetrom do 18 vozlov in kar težkim valom. Plovba z vetrom in valom je omogočala hitro napredovanje. Zbranost na trimu in krmilu nam je ukradla nekaj ur spanca, ki smo ga nadoknadili naslednji dan, ko so se razmere umirile.
Na odseku proti Kasosu nam je bila jadrnica Elaya ves čas tesno za petami. Razlika med barkama je bila minimalna, pritisk konkurence pa stalen, kar je zahtevalo veliko zbranosti in jadranje brez napak.
V bližini otoka smo spustili genaker in prešli na jadranje z vetrom v bok. Nadaljevali smo proti Karpatosu, pripravljeni na naslednji zahteven del regate, kjer so se razmere znova začele spreminjati.
Maks se je v tem delu pohvalil, da njegov želodec razburkano morje dobro prenaša – odkril je namreč doslej najučinkovitejšo metodo boja proti morski bolezni: posebna očala, ki sicer niso najlepša, a več kot odtehtajo svoj videz.
Karpatos - Rodos
Izmenjevali so se pasovi bonace in vetra z močjo 10–15 vozlov, kar nas je nenehno sililo v prilagajanje. Ob približevanju Karpatosu smo opazili, da so se vse jadrnice, ki so jadrale bliže obali, praktično ustavile v brezvetrju. Zato smo hitro sprejeli odločitev in zapluli bolj proti jugu, stran od obale.
Daljši čas smo jadrali od roba do roba vetrnega pasu in poskušali iz njega iztisniti največ. Vedeli smo, da se bomo morali v nekem trnutku obrniti nazaj proti vzhodu, proti Rodosu. Izvedli smo obrat in pričakali bonaco. Veliko število gybov, menjav jader v kratkem času, vročina in brezvetrje so po obratu terjale svoj davek – Urška in Matic sta se kar v oblačilih osvežila z mrzlo vodo, da sta ohranila zbranost in energijo, Maks pa je iz hladilnika privlekel približno dva kilograma hladnega grozdja in zaukazal malico.
Ko je veter končno prišel, smo dobro napredovali proti Rodosu. Približali smo se mu z jugozahodne strani in zapluli do sredine južne obale, s čimer smo se izognili obsežni vetrni luknji vzdolž zahodnega dela otoka. Kljub temu smo padli v manjše območje brezvetrja, kjer smo svoje nočne izmene večinoma oddelali na premcu. V neposredni bližini obale smo za približno pet minut dvignili genaker. Ta kratek, a premišljen manever nam je omogočil, da smo se potiho oddaljili od konkurence.
Sledil je trenutek šoka. Le nekaj dolžin barke pred nami smo v temi zagledali dve jadrnici, ki sta jadrali v isto smer, a v močnem vetru, ki je prihajal iz povsem druge smeri. Genaker smo morali po hitrem postopku pospraviti in dvigniti genovo. Nadaljevanje poti je zaznamovalo stalno spremljanje konkurence in natančno opazovanje dejanskih razmer na vodi, ki so narekovale smer plovbe.
Rodos - Kandeliousa
Na etapi od Rodosa do Kandeliouse smo prenehali šteti, koliko menjav jader smo že izvedli, smo pa prvič na tej regati skrajšali tudi glavno jadro. Veter je bil še vedno zelo spremenljiv, od 6 do 20 vozlov.
Matic je v bližini otoka Tilos na podlagi podatkov zaznal prihajajočo spremembo vetra, kar je Jernej takoj potrdil. Spremenila sta smer jadranja in proti drugim barkam pridobila več kot eno uro – v tako izenačeni skupini izjemno veliko. Potezo smo šaljivo poimenovali »levji skok«. Že dlje časa smo namreč neuspešno lovili dve hitrejši barki XP44 Gazelle in Antelope. Za šalo smo ju preimenovali v gazelo in antilopo, Karpo pa je po tej logiki postala levinja. Bark nismo le prehiteli – preskočili smo ju.
Kandeliousa - Kos - Agathonisi
Vztrajno smo se bližali zadnjim etapam regate. Za nami je bila še ena težka etapa, polna pasti. Pomanjkanje spanca je postalo očitno in se je izrazilo kot težava.
Matic je skrbno spremljal vetrno napoved za etapo od Agathonisija do Mikonosa, ki je obljubljala prihod močnega meltemija. Pred Agathonisijem smo razmišljali o menjavi klasičnih regatnih dvižnih jader za roll genovo, ki bi omogočila varno krajšanje iz kokpita. Nazadnje smo se odločili, da zahtevno prečkanje opravimo s flokom J3, saj naj bi, po vetrni napovedi, meltemi zapihal z močjo do 30 vozlov. Priprava roll jadra bi nam vzela preveč časa in energije.
Agathonisi - Mikonos - Sunio
Kmalu po obračanju otoka Agathonisi nas je pozdravil močan meltemi z 26 vozli. Morje je postalo težko, jadrnica je občasno močno udarila v val in se cela stresla. Oprema je trpela, a Karpo je dovolj močna jadrnica, ki ji zaupamo. Oblekli smo se v popolno jadralno opremo in pripravili barko na zahtevno prečkanje.
Začel se je intenziven trening krajšanja glavnega jadra. Že pri 20 vozlih smo naredili prvo krajšavo, pri 25 drugo in pri 30 vozlih še tretjo. Jadrali smo laško orco. Menjav med krajšavami je bilo veliko, saj je veter močno nihal. V prvem delu je dosegel 32 vozlov, v osrednjem delu pa celo do 42 vozlov. Jadranje v takšnih razmerah je bilo divje. Držali smo se ograjic in upali, da bo za te razmere prevelik flok J3 zdržal ogromne obremenitve. Najhujši del je trajal približno pol ure, celotno prečkanje Egejskega morja pa devet ur.
Proti Mikonosu so se razmere začele umirjati. V zadnjem delu smo se do cilja prebijali skozi pravo minsko polje vetra in pasov bonace, kjer smo se večkrat zataknili.
Prihod v cilj
Po štirih dneh, 17 urah in 34 minutah smo prečkali ciljno črto pod Pozejdonovim templjem. Dosegli smo izjemen rezultat: v razredu IRC 1. mesto v skupini 3 in 2. mesto skupno, v razredu ORC pa 1. mesto v skupini 2 in 2. mesto v skupni razvrstitvi.
Ostalo je še vprašanje, ali se do marine odpraviti na motor ali na jadra. Vsi štirje smo se soglasno strinjali, da smo imeli, vsaj za tisti dan, jadranja dovolj. Na trackerju smo z nestrpnostjo spremljali še prihod Elaye, ki je prav tako dosegla odličen rezultat: v kategoriji IRC 2. mesto v skupini 3 in 3. mesto skupno, v kategoriji ORC pa 2. mesto v skupini 3 in 3. mesto skupno.
Na dosežek smo izjemno ponosni. Veseli nas predvsem to, da je bil ves vložen trud, poleg številnih novih izkušenj in zahtevne plovbe, poplačan tudi z vrhunsko uvrstitvijo in potrditvijo odličnega timskega dela.
