Prečkanje severnega Atlantika
Antigva – Azori – Lizbona
10. marec - 5. april 2025
10. marca 2025 je jadrnica Karpo, s posadko pod vodstvom Matica, izplula s Karibov proti Evropi. Pred njimi je bilo več kot 3.000 navtičnih milj severnega Atlantika, razdeljenih v dve etapi: najprej do Azorov, nato še do Lizbone.
Jadranje čez severni Atlantik spomladi sodi med zahtevnejše oceanske prehode. To ni več klasično pasatno jadranje z dolgimi surfi v krmo, temveč plovba v območju, kjer se srečujejo in hitro spreminjajo vremenski sistemi. Veter je pogosto močan, nestanoviten in lahko prihaja iz neugodnih smeri, jadranje v veter pa lahko traja več dni zapored. Valovi so strmi, temperature nižje, bivanje na barki fizično in psihično napornejše.
V tem obdobju ni mogoče računati na udobno rutino – potrebno je stalno spremljanje vremena, pravočasno pozicioniranje glede na prihajajoče sisteme ter pripravljenost na dolgotrajno jadranje s skrajšanimi jadri. Hkrati je severni Atlantik v tem letnem času odročen in neizprosen: tehnične težave, ki so ob obali obvladljive, lahko sredi oceana hitro postanejo resna preizkušnja posadke in barke.
Prvi dnevi na oceanu
Prečkanje se je že prvi dan začelo z zapletom in opozorilom - avtopilot ni deloval tako, kot bi moral, kompasu se je ‘zavrtelo’. Po hitri analizi je posadka ugotovila, da so ‘grab bag’ z ročno VHF postajo odložili neposredno nad senzorjem. Premestitev opreme in ponovna kalibracija sta težavo odpravili, Karpo pa je lahko nadaljevala pot.
Sledili so mirnejši dnevi v laški orci z vetrom med 12 in 18 vozli. Posadka se je hitro ujela v ritem oceanskih izmen, noči so bile mirne, dnevi sončni. Čas so si krajšali z igranjem taroka, kopanjem nad šest tisoč metrov globokim morjem, opazovanjem sončnih zahodov in celo kita, ki se je dvignil iz vode. Ta del plovbe je bil namenjen predvsem zbiranju moči pred napovedanimi zahtevnejšimi razmerami.
Okrepitev vetra, tehnične težave in izguba goriva
Proti koncu prve polovice poti je veter začel pridobivati na moči. Pri 25 vozlih je ekipa glavno jadro skrajšala na 1. krajšavo in pripela genovo na tangun za jadranje z vetrom. Kmalu zatem je sledil tehnični zaplet: na jamboru se je odlomila sveže popravljena tračnica tanguna. Manever so takoj prekinili, pospravila jadra in po začetnem šoku že začeli razmišljati o popravilu.
Skoraj na polovici etape proti Azorom, po daljšem jadranju na leve uzde, je bilo potrebno začeti z motorjem proizvajati elektriko, takrat pa je v sistem začelo vleči zrak. Hitro je postalo jasno, da je to nov, resen problem. Iz rezervoarja je steklo približno 140 od 200 litrov goriva, dizel je iztekal skozi oddušnik rezervoarja na desnem boku barke. Na srečo je na barki vedno zaloga goriva za rezervo, okoli 40 litrov v kanticah, kar je omogočilo nadaljevanje plovbe in delovanje nujnih sistemov. Dogodek je prinesel dragoceno lekcijo, zato je bil kmalu za tem na oddušnik vgrajen zaporni ventil.
Večdnevno jadranje v veter in vdor vode
Veter iz severovzhoda je postopoma naraščal in sledili so dnevi orcanja pri 20–25 vozlih vetra in vedno večjem valu. Razmere so bile fizično in psihično izjemno naporne – spanje slabo, vsakodnevna opravila otežena, krmarjenje pa je večinoma prevzel avtopilot.
Sredi teh pogojev se je barka odločila nadomestiti izgubljeno gorivo z morsko vodo. Ekipa je najprej v krmnem prostoru in nato še v kaluži zaznala signifikanten vdor vode. Težava se je izrazila pri jadranju na leve uzde, iz tega je bilo mogoče sklepati, da je težava zopet na desnem boku barke. Fantje so nekaj časa in energije porabili za to, da so odkrili počen neopren na desnem krmilnem listu. Razmere so bile daleč od idealnih za popravila – mehak material ter vse mokro in slano. Kljub temu je posadka zbrala dovolj energije in znanja, da je stanje stabilizirala in vodo redno črpala iz barke. Takrat se je še posebej pokazala vrednost povezave Starlink. Z nasveti s kopnega so prek telefonskih klicev ekipi pomagali izkušeni jadralski kolegi.
Oceanski vsakdan
Sledili so dnevi enoličnega, a zahtevnega oceanskega jadranja. Veter nad 20 vozlov, stalno skrajšana jadra in valovi, ki so redno zalivali palubo in kokpit, so postali vsakdan. Barka se je zaletavala v valove, trup se je tresel, gibanje zunaj pa je bilo omejeno na najnujnejše.
Matic je povzel ta odsek plovbe z besedami: ‘‘Težko si je predstavljati, kakšno je življenje na nagnjeni barki v velikih valovih za dolgo časa. In točno to izkušnjo pridobivamo. Z samo plovbo in jadri je zelo malo dela, vsa vsakodnevna opravila pa poberejo ogromno energije. Se preobleči, skuhati kosilo, iti na wc, stati, sedeti, ležati... Pozna se da smo bolj na severu, je bolj mrzlo, okoli 18 stopinj celzija. Morje ima podobno temperaturo. Pogoji so stanovitni, prve 4 dni, orca pri 20 vozlih vetra, zdaj bok pri 20 vozlih, vse na desne uzde. Danes smo imeli muhasto vreme, nekaj dežja. Prva krajšava je zategnjena že 1 teden. Kar podiramo rekorde s to plovbo. Vse je še enkrat težje. Ker nismo na regati in se nam nikamor ne mudi, se vsak dan ustavimo za dobro uro, poravnamo barko v položaju ‘heave to’, malo posušimo in pospravimo, pojemo kosilo, nato pa nadaljujemo. Za zabavo igramo tarok.’’
Prihod na Azore
23. marca, po slabih 14 dneh in 2270 preplutih navtičnih miljah, je bil dosežen otok Flores na Azorih. Kratek postanek je ekipa izkoristila za spoznavanje otočja, popravila na barki, nakup zalog in nekaj noči dobrega spanca.
Podiranje rekordov na drugi etapi
Ekipo, osveženo z novimi člani, je čakala druga etapa prečkanja, 770 NM do Lizbone. Napoved je bila vse prej kot spodbudna, bližala se je hladna fronta z vetrom do 30 vozlov. Prvo noč je bilo potrebno napraviti prvo krajšavo na glavnem jadru in skrajšati genovo. Začelo je deževati, zato so fantje v zavetju salona čakali na primeren trenutek za novo krajšanje jader. To so v polni bojni opremi šolsko opravili, nato pa spet na števcih spremljali razmere in navijali za avtopilota. Aplavz je požel pri hitrosti barke 17,6 vozla. V eni izmed nadaljnjih izmen je veter dosegel 47 vozlov, a to le za kako minuto. Podobne razmere so spremljale posadko do prihoda v Lizbono. Izkušnja jadranja v tako močnem vetru je bila za vse prisotne nekaj neznanega, je pa bila obvladljiva predvsem po zaslugi jadranja z vetrom in druge krajšave na glavnem jadru.
Zmagoslaven prihod v Lizbono
Vplutje v Lizbono je bilo nepozabno. Že tako visoki valovi so se ob padanju globine dvignili in Markotu omogočili postaviti zelo impresivni osebni rekord: 18,1 vozla. Sledila je igra lovilca s tovorno ladjo, ki je prav tako vstopala v zavetje luke. Ob prihodu v kanal so se valovi umirili, veter upadel in sledil je čas za proslavljanje. Ob spremljavi skladbe “We are the champions” so zmagoslavno zapluli pod mostom 25. aprila. Tega izjemnega trenutka se bodo še dolgo spominjali.
Barka in posadka se je po junaškem jadranju v raznovrstnih pogojih 5. aprila vrnila na domač kontinent.
Jadrali so: Matic, Marko, Timi, Andrej, Matevž, David, Dejan in Matej.
